Ocena o tem koliko se je slovenska država v resnici po(ne)srečila bi morala najprej izhajati iz tega kar je zapisano v Ustavi Republike Slovenije. In to v njenem 3 členu, v katerem piše, da »ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami« in pa v 44 členu »vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev«. In še: »Slovenija je pravna in socialna država« 2 člen in: »Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine« 5 člen«.

Če pogledamo člen po katerem ima oblast ljudstvo, lahko celo rečemo, da smo vse bolj daleč od cilja. Namesto oblasti ljudstva smo dobili vladavino oligarhičmih struktur, političnih strank in še ta se ne izvaja v pošteni tekmi med njimi, ampak v medijski in s tem javnomnenjski stigmatizaciji enega dela le teh, to je desnega pola slovenske politike. Kot da je levo normalno in napredno, desno pa konservativno in nazadnjaško. Gre za levičarsko usodno domišljavost, kot jo je opisal Firiedrich A. Hayek v istoimenski knjigi. Sploh pa ne gre za naprednost. Trdim celo, da si s tem levičarji zdravijo manjvrednostni kompleks, saj v resnici velja prav nasprotno: vstajanje na levo nogo je sinonim za nazadovanje in ponesrečen dan. Vendar je to le del pohabljene zavesti.

Pohabljena zavest Slovencev seveda izhaja tudi iz časov, ko nam je zavest krojila vladajoča doktrina »najboljšega sistema na svetu«, v Ljubljani pa to danes počne župan z infantilno frazo »najlepšega mesta na svetu«. V tistih (Kardeljevih) časih smo v medijih govorili o gnilem kapitalizmu. V gostilnah, med ljudmi pa obratno: »kapitalizem je na robu propada, mi smo pa korak pred njim«. Socializem je dejansko bankrotiral, kapitalizem pa živi naprej. Avstrija je tedaj močno napredovala, mi pa smo vse bolj nazadovali in zaostali.

Vse našteto za nazaj seveda ne pomeni, da je danes kaj bolje: v našem samopostrežnem pravnem (ne)redu je celota verjetno še slabša, zato mislim, da je Ruplovo spraševanje o državi nujno in potrebno in ga bo treba poglobiti. S posebnim poudarkom na demokraciji in vprašanju 3 člena ustave, to je, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

Realnost pa in ni to kar vidimo v medijih-realnost je demokracija neenakih možnosti, dejanska oblast pa se poteka prek drugih vzvodov: preko pravosodja in diskriminatorne zakonodaje, katere posledica so tudi »novi obrazi« zadnjega sklica DZ. Diskriminacija se začne že pri pogojih kandidiranja na volitvah in medijskega nastopanja. Številke povedo vse: 3/400/800 ali 8000 podpisov za podporo kandidatom, je tako hudo nesorazmerje in visoka ovira, da večino že v startu odvrne od misli na parlament.

Volitve so bile z vidika enakih možnosti lažne in, kot to velja v športu, bi morale biti razveljavljene in ponovljene. Bile pa so tudi nepoštene ker so bile na voliščih volilne glasovnice v nezapečatenih, nezalepljenih in nezaklenjenih plastičnih košarah, povsem prosto lebdeče. In v tako fluidnem stanju so romale z volišč na volilne okraje in naprej. In začuda, celo strankarske kontrole niso tega zaznale ?!

Balkanska lahkotnost ravnanja z volilnimi glasovnicami, zdaj sicer dobiva epilog na Ustavnem sodišču, poleg 6 drugih pritožb. Najtežjo je odkril civilni nadzor, ki smo ga kot uradni opazovalci volitev, po hudih anomalijah na referendumu, in po burni nočni seji v DVK, izposlovali zadnjo minuto pred 12 uro. In smo ga potem izvajali z 9 opazovalci. Dokazi so težki kot svinec. Ali bodo ustavni sodniki zmogli odločiti, da goljufija v demokraciji ne sme biti dopustna in da nepoštene volitve v demokraciji nimajo mesta ? Nismo sicer v Avstriji ampak goljufija se vidi prek Karavank, v Evropo vse do Berlina.

Pustimo se presenetiti ! Nemogoče je mogoče: če smo v Sloveniji razveljavili referendum, kot ga najbrž niso še nikjer na svetu, naslednji korak ne bi smel biti pretežak: razveljavimo volitve kot jih razveljavljajo marsikje po svetu, poglejmo samo v Avstrijo.

Od uspešnosti pritožbe odvetnika Inga Paša je odvisen tudi odgovor dr. Dimitriju Ruplu: ali smo po(ne)srečena država ali pa gre za razsuto in povsem brezupno državo ! Sicer pa bo ustavna odločba usodna za bodočnost in bo šla naprej v Evropo. V vsakem primeru. Ali kot pozitiven odmev, ali pa kot pritožba, ki bo seveda odmevala tako, da zna biti blamaža popolna.

Naslov dr. Rupla o ponesrečeni državi pa seveda odpira več tem: o referendumih, eroziji slovenske Ustave in o tem kdo ima v SLO tak vpliv, da blokira spremembe demokracije in volilnega sistema. Predvsem pa je tu pomembno vprašanje o ne-dostopnosti demokracije, ter o vzrokih za sovražen odnos do nje. Čeprav, obstoja v svetu pozitivna korelacija med demokracijo in blaginjo, pa obstoja tudi visoko negativna korelacija med demokracijo in sistemsko (v zakon skrito) in vsakršno korupcijo. Več demokracije = manj korupcije in manj demokracije = več korupcije!

Milijarde vlagamo v neproduktivne in škodljive projekte in prosjačimo za drobtine iz bogatinove mize. Predpogoj postopne ozdravitve družbe in države so poštene volitve, volitve enakih možnosti in obnašanje politikov brez kakršnegakoli izključevanja. In seveda strogi nadzor nad poštenostjo volitev.

Prosto dostopne glasovnice se ne smejo nikoli več ponoviti. Zaupanje je krasno, vendar je nadzor (mnogo) boljši. Tokrat se brez sankcij odgovorni ne smejo izmuzniti. Nujen je popravni izpit. Na Ustavnem sodišču je, da ga predpiše in zavaruje demokracijo enakih možnosti za vse in da, po 27 letih enkrat za vselej, zagotovi poštenost volitev. Poslanci sami tega ne bodo nikoli storili.

Ljubljana 26.08.2018

Vili Kovačič, državljan K.

tudi član Odbora za demokracijo enakih možnosti !

 

p.s. fotografija je iz Venezuele